PRVI NAPAD NA BUČKO

Bučka in okoliške vasi imajo bogato zgodovino. Del te zgodovine je vsekakor trpka preteklost iz časa nacističnega potujčevanja, borbena in revolucionarna zgodovina NOB, ki se je odvijala na teh tleh.

Prvi napad na Bučko, novembra 1941 ni bil pomembne dogodek le za Bučko, pač pa za celotno NOB na Slovenskem. Nemci so imeli svoj načrt - njihov cilj je bil jasen - izprazniti ta območja (to je 10 km od Save, vse od Kuma do Brežic, celotno Posavje) in sem naseliti Kočevske Nemce, ki bi utrdili in branili to obmejno območje. Vse je bilo predvideno do potankosti. Nemci so načrt zasedbe pripravili z vso svojo pedantnostjo in z uporabo vse materialne moči takratnega rajha. Le nečesa niso predvideli - da bi se mali slovenski narod takemu načrtu lahko uprl s svojimi oboroženimi enotami. In prav to se je zgodilo. Slovenski narod, vedno vdan v svojo usodo, je v letu 1941 dokazal, da takšnega slovenskega naroda ni več. Tudi v dolenjskih hribih se je pojavila partizanska vojska in se spopadla z močno nemško vojsko.

Politično vodstvo v Ljubljani in Glavni štab NOV (pod vodstvom Mihe Marinka) sta jeseni 1941 zasnovala načrt partizanskih akcij, da bi Nemcem preprečili njihove načrte. Tu naj bi se skoncentrirale Belokranjska, Novomeška, Mokronoška in Brežiška četa. Na italijanski strani so si za bazo izbrali vas Telče, od koder so Bučko opazovali podnevi (z daljnogledi), zvečer so odšli, da bi prebivalce opozorili nase in jih opogumili za beg čez mejo na italijansko stran. Toda ni šlo vse po načrtu. Belokranjsko četo je doletela žalostna usoda. Italijani so jih zajeli med prenočevanjem in jih vse pobili. Zaradi nesporazuma se niso srečali z Revirsko četo. Ostal je del Novomeške in Mokronoške čete, skupaj okrog 40 mož. Zapadel je sneg. Preden so se približali župnišču, kjer je bila nemška postojanka, so prerezali telefonske žice, kar so Nemci kmalu opazili in postali še bolj oprezni. Splazili so se okrog pokopališkega obzidja, od koder so obvladovali vsa okna in se ob njem poskušali približati postojanki. Opazil jih je stražar, začel streljati in se potem opotekel v notranjost zgradbe. Začelo se je vsesplošno streljanje. Nemci so nažigali skozi špranje med opeko in s podstrešja. Nemce so z bombami pregnali iz pritličnih prostorov, niso pa se uspeli prebiti v nadstropja, ker so jih Nemci zasuli z bombami. Tu je padel prvi borec v napadu na Bučko, dijak Jožko Sašek -Devi iz Šiške, Niko Šilih - komandir Novomeške čete je bi hudo ranjen, prav tako še nekaj drugih mož. Bučki se je s tovornjaki nezadržno bližala kolona nemških vojakov. Borci so se umaknili, ne da bi postojanko uničili ali zajeli kaj orožja. Kasneje so izvedeli, da so imeli Nemci tisto noč veliko mrtvih in ranjenih. Četa se je nato hitro umaknila na italijansko stran v vas Telčice, od koder so morali hitro kreniti dalje, da jih ne bi obkolili Italijani.

Usoda partizanskih čet na Bučki je bila leta 1941 zelo trda, prve izkušnje v boju z nemško vojsko so plačevali s krvjo, obstoječe težave je stopnjevala še zgodnja zima. Nemci, ki so kljub napadu nadaljevali z izseljevanjem, so s tem napadom vendarle dobili težko svarilo. Nemška vojska ni bila več edina vojska na tem območju, pojavila se je uporna vojska, ki ni priznavala okupatorjeve oblasti. To je bila vojska z malo izkušnjami, a zato odločna, neustrašna in pripravljena na žrtve. Bučka je bila za Nemce pouk, da ni dovolj okupirati ozemlja, če uporno ljudstvo tega ne prizna. Za te ljudi je bila iskra upora tista, ki je zbujala upanje in krepila ponos. Upor je Nemce prisilil k spremembi njihovega načrta. Toda niti preseljevanje, niti namestitev oboroženih Kočevskih Nemcev, niti 3 m visoka bodeča žica in minsko polje za njo niso mogli preprečiti vezi med ljudmi z ene in druge strani.

Bučka ostaja simbol upora slovenskega naroda proti okupatorju in nasilnemu izgnanstvu!
Vir: Ivica Žnidaršič: Bučka 41-81, 1981

IZGON KRAJANOV V LETIH 1941-1945

Pomlad leta 1941 ni obetala radosti ob prebujanju narave in cvetočih travnikov, saj je naše kraje zadelo najhujše zlo, ki jih je moglo kdaj zadeti - nemška okupacija. V začetku aprila je Hitler določil okupacijske cone v Sloveniji. Nemško - italijanska okupacijska meja je zarezala ravno preko Bučke. Ena najpomembnejših nalog nemške civilne uprave, ki je bila vzpostavljena na tem območju spomladi in poleti leta 1941, je bila uničenje slovenskega naroda. Jasno ga izraža Hitlerjevo naročilo šefu civilne uprave za Spodnjo Štajersko: "Naredite mi to deželo zopet nemško!" Med ukrepi za uresničenje teh načrtov so bili med drugim uničevanje vsega, kar je bilo slovensko in bi lahko vzbujalo in utrjevalo slovensko narodno zavest. Razpuščanje društev, zaplenitev inventarja, spreminjanje zunanjega videza pokrajine, prepoved rabe slovenskega jezika, umikanje slovenskih napisov, preimenovanje krajev (Bučka je postala Obertiefenbach) zbiranje podatkov in sestavljanje seznamov Nemcem sovražnih oseb - to so bile le nekatere aktivnosti, ki so jih Nemci izvajali najprej. Sledilo je množično izganjanje in naseljevanje Nemcev.

Ko so Nemci okupirali Bučko, so se naselili v nekdanje župnišče in v šoli. Sprva so si prizadevali navezati stike s prebivalstvom, vendar jim to ni uspelo. Domačini so z Nemci dnevno prihajali v konflikte, še zlasti pa po tem, ko so Nemci ugotovili, da je mnogo ljudi prav s pomočjo krajanov Bučke ilegalno prečkalo mejo in pobegnilo na italijansko stran. Že v maju 1941 so na Bučko prihajale družine peš ali z avtobusi iz Posavja, Zasavja in Štajerske, da bi prečkale mejo. Dejstvo, da v vsem času nemške okupacije Nemci niso ujeli nikogar, kaže na izredno dobro organizirano delo krajanov pri pomoči ljudem. Nemci so postajali vse bolj pozorni na gibanje ljudi. Po 20. oktobru so Nemci izobesili plakate o izgonu krajanov v Rajh. Še pred tem pa so izvedli politično in rasno ocenjevanje. Poveljstvo slovenskih partizanskih čet se je odločilo, da okupatorju prepreči namere o izgonu z napadi na okupatorjeve postojanke. Med njimi je bil zelo odmeven prvi napad na nemško postojanko na Bučki novembra 1941. naslednje jutro po napadu so Nemci obkolili vasi, pregledovali in zasliševali ljudi ter jim grozili s puškami. V prvih dneh novembra 1941 so začeli z izgonom. Z območja Bučke so Nemci v nekaj mesecih izgnali vse prebivalstvo, le 5 ljudi je ostalo na svojih domovih. Bučka je bila tako edina v celotnem okupiranem območju, s katere so izgnali praktično vse prebivalstvo. Izgnanci so smeli vzeti s seboj le najnujnejšo obleko, perilo in predmete za vsakdanjo rabo. Ljudje so pustili polne kašče, živino v hlevih, perutnino so izpustili iz kokošnjakov, na štedilnikih je ostala še topla hrana. Na stenah so obvisele slike, dragoceni spomini na življenje v rodnem kraju.

Prva postaja na poti v izgnanstvo je bil grad Rajhenburg, kjer so Nemci vse pozorno popisali in vsakemu obesili okrog vratu kovinsko ploščico s številko. Skoraj vsi izgnanci z Bučke so bili ves čas vojne v taboriščih, nekaj družin pa je delalo tudi na kmetijah. Ljudje iz taborišč so delali najtežja dela v poljedelstvu, gozdarstvu, graditvi cest, nakladanju in razkladanju premoga in drugje. Dekleta in žene so delale na poljih ali pa kot gospodinjske pomočnice pri nemških družinah. Delati so morali tudi otroci, slabo oblečeni, bosi in lačni.

Razmere v taboriščih (lagerjih) so bile slabe tako glede prehrane kot tudi glede nastanitve. V velikih sobah je stanovalo več družin skupaj. Ljudje v taboriščih so bili na svoj način ponosni, pa tudi uporni. Mnoge so mučili, starejših in tistih, ki niso mogli več delati pa so se znebili tudi z injekcijo. Precej ljudi je poskušalo pobegniti iz taborišča. Nekaterim je uspelo vrniti se v domovino in se vključiti v NOB in aktiviste OF. Ljudje so vezi z domovino ohranjali preko pisem, nekaj se jih je ohranilo.

Z območja Bučke je v nemških taboriščih umrlo več kot 50 ljudi. Nekaj jih je za posledicami prestanega trpljenja umrlo že tako rekoč na pragu svobode ali prve dni po vrnitvi domov. Ljudje so se iz taborišč vračali bolehni in so si le stežka znova opomogli.

Prvi izgnanci so se na svoje domove vrnili julija 1945. njihove hiše so bile opustošene, nekatere domačije požgane, nihče ni vedel, kaj bo našel tam, kjer je bil nekoč njegov dom. Po vrnitvi so sledila leta obnove, ki so zahtevala veliko napornega dela.

Vir: Ivica Žnidaršič: Bučka 41-81, 1981

SPOMENIKI NOB

MEJNI KAMEN

Leta 1941 je na našo zemljo stopila težka noga okupatorjeva in takrat se je v te kraje zarezala ostra meja, ki je ločevala takratni nemški Rajh in Italijo. Meja je v te kraje prinesla veliko gorja in zaznamovala številne generacije. Ločevala je družine, sorodnike, prijatelje, polja, travnike in gozdove. Na cesti med Jerman Vrhom in Bučko, kjer je nekoč tekla nemško - italijanska okupacijska meja, danes stoji spominsko obeležje - mejni kamen. Mejni kamen ima dve oznaki, črka D kaže na območje, ki je pripadalo Nemčiji, črka I pa na italijansko stran. Na obeležju je zapisano, da je tod v letih 1941-1445 potekala nemško-italijanska meja.

POMNIKI TRPLJENJA V LETIH 1941-1945

Zaradi dogodkov iz časa druge svetovne vojne, ko je preko Bučke potekala okupacijska meja in je okupator celotno območje Bučke nasilno izgnal, je na Bučki kar nekaj obeležij iz tistega časa. Spomenik padlim borcem, aktivistom in izgnancem, umrlim za svobodo, ki stoji pri šoli ob regionalni cesti, so odkrili novembra 1981. Na spomeniku so med drugim zapisani verzi dr. Franceta Prešerna "Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi." Le nekaj metrov stran stoji spomenik Jožku Sašku - Deviju, prvi žrtvi napada na okupatorsko postojanko na Bučki. Na Kulturnem domu je bila leta 1995 odkrita plošča v spomin krajanom, žrtvam nacizma in fašizma, umrlim v nemških taboriščih v letih 1941 - 1945.

MUZEJ IZGNANSTVA - KRAJEVNA ZBIRKA

V prostorih Kulturnega doma na Bučki je spominska soba s krajevno zbirko gradiva o izgonu krajanov v letih 1941 - 1945, ki jo je ob 60-letnici vrnitve iz izgnanstva pripravila Krajevna organizacija društva izgnancev Bučka v sodelovanju z Društvom izgnancev Slovenije. Zbirka prikazuje trenutke obupa, ko so ljudje zapuščali svoje domove, njihovo bivanje v nemških koncentracijskih taboriščih ter veselo vrnitev v domače kraje. Na ogled so številne listine, pisma, razglednice, zemljevidi in nekateri predmeti, ki so jih ljudje uporabljali v izgnanstvu. V vitrini so zbrana dela, ki opisujejo dogajanje na Bučki v času druge svetovne vojne, hkrati pa so tudi nekakšna spominska knjiga pričevanj tistih, ki so preživeli grozote nemških taborišč. Ogledati si je mogoče tudi arhiv Vestnika, glasila Društva izgnancev Slovenije.