domov

ŠTRITOVSKO JEZERO

Lega in velikost:
Na južnem robu Krškega hribovja, severno od zamočvirjenega Krakovskega gozda, leži Štritovsko jezero. Svoje ime je dobilo po vasi Štrit, sredi katere leži. Jezero je veliko okoli 1,5 ha in ima trikotno obliko s stranicami okoli 100 m.

Nastanek:
Jezero je nastalo na dolomitni osnovi, na katero so se odložili miocenski laporji in kremenovi peščenjaki, čeznje pa so potoki v pliocenu nanesli neprepustne ilovice in gline. Glino so dolga stoletja izkoriščali za krajevno lončarstvo. Opuščeno glinokopno jamo je zalila meteorna voda. Jezero nima vodnega zaledja in je značilna kotanja ujete vode brez površinskega dotoka in odtoka.

Značilnosti:
V obrežnem pasu jezera prevladujejo značilnosti mlake, v globinskem pa značilnosti jezera. Zaradi glinokopa je voda na površini sprva razmeroma motna. Zaradi tega je prepustnost svetlobe omejena, kar ne dopušča razraščanja višjih rastlin. Reliefno zelo razgibano dno je posledica izkopavanja gline. Jezero je globoko cca 10-15 metrov.

Življenje ob in v vodi:
Zaraščanje bregov na kopnem in v vodi spremlja naselitev vodnih živali, ki pridejo same ali pa jih sem zanesejo druge živali. Zaradi gline se na obrežjih ne pojavlja suša, mikroklima je zato manj skrajnostna in vegetacija bujnejša. Na obrežju prevladuje združba ločja in dolgolistne mete, v ilovnatih tleh pa uspevata predvsem trst in rogozi. Spomladi se jezerska gladina spremeni v preprogo cvetočih lokvanjev.

Obrežja jezera značilno porašča trstičje, ki je kljub navidezni enoličnosti raznovrsten in bogat habitat z zelo različnimi bivanjskimi nišami. Prehranjevalne verige v trstičju so zelo dolge: organske usedline - ličinka trzače - ličinka kačjega pastirja - vodni pajek - pupek - belouška - lunj.

Ribiška družina skrbi tudi za življenje v vodi, saj redno vlaga vanjo ribji zarod. Tako najdemo v jezeru krape, ščuke, amurja in druge vrste rib.

Rekreacija:
Štritovsko jezero je kot znamenitost vključeno v nekatere pešpoti, ki vodijo preko Bučke. Zaradi svoje edinstvene ohranjenosti, izjemne privlačnosti in poučne vrednosti, se vključuje tudi v učno pot. Ob jezeru se je mogoče sprehoditi, loviti ribe ali pa le posedeti in prisluhniti naravi. Do jezera vodi več poti. Dostopno je tako iz smeri Vejerja (smerokaz) kot tudi iz smeri Dul.

Legenda:
Legenda pravi, da je jezero nastalo takole: na tem mestu je bila kotanja, na dnu katere je bil izvir. Voda tega izvira je odtekala proti bližnjemu potoku. Nekoč je nekdo v jamo vrgel živo srebro, to pa je preprečilo nadaljnje odtekanje vode. Tako je voda zapolnila kotanjo in nastalo je jezero.


POTOK ČOLNIŠČEK

Potok Čolnišček s pritoki zbira vode širšega območja Bučke, nadaljuje pot kot Radulja, postane Čolnišček in se na koncu izlije v Martink. Povirje Čolniščka oblikujejo Hubajniški potok, Urbinček, Črni potok, Žigmanca in Vejer. Slikovite ozke doline, grape, izviri, igrivi okljuki, otoki, razgaljeni pleteži korenin obvodnih dreves, neukročene brzice in tihi tolmuni - tisoč in ena je podoba Čolniščka. Živahno izmenjavanje energije z okoljem, zlasti ob poplavah se kaže v erodiranih obrežjih in mokrotnih travnikih vzdolž potoka. V njegovi strugi so se znašle različne vodne rastline, druge se bohotijo ob njegovem obrežju.

V preteklosti je v potoku živelo precej več rib kot danes, predvsem so v njem domovali potočne postrvi in kleni, sedaj pa so zaradi povečanja populacije čapelj ob potoku ribe predvsem le še hrana zanje.

Potok Čolnišček in njegovi pritoki so v preteklosti dajali svojo vodno moč kar devetim mlinom in dvema žagama. Številne mlinščice in druge prilagoditve za izkoriščanje energije za poganjanje mlinskih koles še danes pričajo o premišljenem ravnanju človeka v preteklosti.


GRAPA V DOLINI ČRNEGA POTOKA

Voda v naravi svojo energijo kaže na različne načine, še posebej živahna pa je v povirnem delu, kjer s svojo hitrostjo ustvarja ozke doline. V dolini Črnega potoka je voda ustvarila grapo s strmimi bregovi, v njej se voda preliva preko številnih kamnov, zaradi globinskega izpodjedanja bregov in občasnega trganja bregov, se hkrati s poglabljanjem tudi širi. Bregovi grape so neutrjeni in zato nenehno spreminjajo svojo podobo. Zaradi težke dostopnosti se ob vremenskih ujmah podrto drevje in odlomljene veje ne odmikajo, le voda jih občasno premakne navzdol po svoji strugi. Čeprav grape v očeh nekaterih veljajo za zanikrne in neurejene stvaritve narave, jih ravno zaradi tega velja občudovati. Zaradi hitrega spreminjanja, nenehnega izpodjedanja in posipavanja bregov so življenjske razmere v grapi še toliko bolj posebne. Prevladujejo začetne, pionirske vrste, ponekod pa tudi začasne vrste rastlin in živali. V gozdni grapi, kakršna je v dolini Črnega potoka prevladujejo rastline, ki ljubijo senco in vlago, njena najbolj značilna prebivalca pa sta močerad in stržek. Temačna in nekoliko skrivnostna ostaja nedotaknjena, kotiček, kjer se narava razkriva v vsej svoji lepoti.

Različni pogledi v grapo Črnega potoka


IZVIR

Točke, kjer priteka na dan voda iz zemeljskih globin, imenujemo izviri. Izvirov je več vrst, njihovo nadaljevanje pa so reke in potoki. Na območju Močvirja, Zaboršta ter Gorenjih in Dolenjih Radulj so zaradi stika prepustne in neprepustne kamninske osnove izviri zelo pogosti. Izvire tega območja lahko delimo v dve skupini, in sicer helokrene, ki tla le mokrijo ter rheokrene, iz katerih prihaja voda tekoče. Iz slovenske tradicije izrazoslovja za izvire nam je studenec zagotovo najbolj poznan izraz za označevanje izvira tekoče vode. Iz tega marsikje izhaja tudi ljudsko poimenovanje območja izvira, kot je primer v Gorenjih Raduljah - "Na studenc'". Lahko dostopne izvire tekoče vode so marsikje uredili za zajemanje, pranje (perišče) in napajanje živine.

V Gorenjih Raduljah že stoletja prihaja na dan dragocena pitna voda. Pri izviru so uredili napajalno korito.

V ekološkem pogledu je za razvoj življenja na področju izvirov zelo pomembna stalna letna temperatura vode, ki vpliva tudi na kakovost vode v izviru. Ker je temperatura izvirajoče vode približno enaka letni povprečni temperaturi okolja, je pozimi izvir z okolico običajno zelena oaza toplejšega zraka, ki še posebej privablja žive organizme. Vsebnost hranil v izvirni vodi je zanemarljivo majhna, temu primerna pa je tudi primarna produkcija. Kakovost vode v izviru je precej odvisna od pokrajinske rabe zaledja ter njegovih samočistilnih sposobnosti.

Izvir v dolini potoka Urbinčka

V izvirih in njihovi bližini rastejo predvsem mahovi iz rodu Fontinalis, vodna kreša (Nasturtium officinale), skoraj vedno pa se ob njih najde tudi meta (Mentha sp). Življenje ob izvirih dopolnjuje navadna postranica (Gammarus pulex), v naneseni pesek ob izviru pa odlaga jajčeca samica prodnega studenčarja (Cordulegaster heros).

Ko govorimo o izvirih pa ne smemo pozabiti na tople izvire, ki tudi niso brez življenja. O toplih izvirih na območju Rese v smeri proti Zaborštu so vedeli že Rimljani. Močan topli vrelec je bil Na Periščih (Zaboršt), kjer zgodovinski viri navajajo celo rimske toplice.


KRAKOVSKI GOZD

Med vznožjem Posavskega hribovja in reko Krko je največje sklenjeno območje nižinskega poplavnega hrastovega gozda v Sloveniji. V osrčju gozda je dokaj ohranjen pragozd z drevesi doba, starimi tudi 300 let in visokimi do 40 metrov. Obrobje gozda, kjer se na rečnih naplavinah prav tako razrašča dob (Quercus robur) sega vse do Čolnišč. Gozdni sestoj je evropsko pomembno gnezdišče redkih vrst ptic, mrestišče vedno bolj ogroženih dvoživk ter rastišče zanimivih rastlin v podrasti. Ta gozd je v začetku prejšnjega stoletja izmeril gozdarski inženir Josip Ressel. V zgodovino tehničnih izumov se je vpisal kot izumitelj ladijskega vijaka, katerega je najprej preizkušal prav na valovih Krke.


GOZDNI ROB

Kjer si roke podajata gozd in travnik, se igrivo prepletata dva svojevrstna svetova. Kot preplet poljske in gozdne bivanjske niše je gozdni rob zelo pestro življenjsko okolje rastlin in živali. Zaradi vzdrževanja mejne črte se neprestano obnavlja in nikdar ne postara. Rob gozda običajno oblikuje človek, lahko pa sledi tudi toku vode. Gozdni rob je obljubljena dežela spomladanskih cvetnic, kot so jetrnik, vrednikov jetičnik, krebuljice in spomladanski žafran.

Varno zavetišče gozdnega roba so za svoje bivanje našle številne dvoživke (navadna krastača), plazilci (slepec), ptice (rumeni strnad), sesalci (gozdna rovka, jež, podlasica) in metulji. Če se oko ozre po bučenskih gričih in dolinah, skorajda ne more zgrešiti igrivosti gozdnih robov, ki ustvarjajo tako značilne kulise narave.

JELŠEV GREZ

Jelšev grez je zanimivo življenjsko okolje, ki ga je v veliki meri izoblikovala voda. Na robu doline v Gorenjih Raduljah se je ob vodnem jarku, izoblikovalo strnjeno rastišče jelše (Alnus glutinosa). Ker je jelšev gozd gospodarsko nezanimiv, je ena redkih še ohranjenih sestavih pokrajine. V njem se srečujemo s prvinami pragozda, saj je zaradi hitre rasti in kratke življenjske dobe jelše tod veliko odmrlih vej in trhlih debel. Kot tak jelšev grez predstavlja primer močvirnega gozda na vrhuncu svojega razvoja. Celoten jelšev grez pokrivajo različne vrste šašev, poleg njih pa tu najdemo tudi druge rastline, ki ljubijo vlažna tla. Jelša gosti več vrst metuljev, najbolj znana žuželka jelševega greza pa je jelšev hrošč.


POLJSKA POT

Poljske poti so zanimiva dediščina nekdanjih dni, ki odraža kulturo bivanja preteklih generacij. Danes jih nadomeščajo asfaltne površine, včasih pa so služile predvsem za dostop do polja in bile dragocena bližnjica za pot v sosednje kraje. Kjer so bile takšne poti ograjene, so po njih gnali živino na pašo ali pa k napajališču. Pot je bila prstena, peščena ali tlakovana s kamni, njena pomembna sestavina pa so bile tudi občasne luže. Posebno razgiban je bil kolovoz s travnatim pasom na sredini. Obrobje poljskih poti je pribežališče s polja pregnanih plevelov in pionirskega grmičevja, pogoste rastline pa so tudi navadna kamilica, šipek, ivanjščica, detelja in navadna kopriva. V tleh in ob poti rade gnezdijo čebele, ose, sršeni in čmrlji ali pa z razprtimi krili posedajo pisani metulji. Ob lužah nabirajo blato za gnezdo številne ptice, v dolgih poletnih mesecih pa zanje pot postane prašna kopel. Če vas korak zanese z asfaltne površine, boste kaj kmalu zašli v labirint poljskih poti, ki obuja spomine na stare čase.


SPOMLADANSKI KOSMATINEC
(Pulsatilla vernalis)

V marcu in aprilu se v porečju potoka Urbinčka, na območju Gorenjih Radulj, začne razcvetati svojevrstna botanična zanimivost - spomladanski kosmatinec. Rod kosmatincev je eden izmed rodov velike družine zlatičnic. Cvetlica je v popku resnično atraktivna: cvet je vijoličast in v celoti porasel z gostimi, dolgimi svilnatimi dlačicami, ki ga varujejo pred zmrzaljo. Takšen cvet v popku močno spominja na velikonočnico, ko pa se popolnoma odpre in ga vidimo tudi od znotraj, je zelo podoben alpskemu kosmatincu. Na rastišču v Gorenjih Raduljah je opaziti le nekaj deset primerkov teh krhkih cvetic. Ko se povsem razcvetijo, postanejo dlačice manj izrazite, rastlina pa zraste v višino do okoli 15 - 20 cm. Prijaja ji svetlo, sončno in suho rastišče.

Rod Pulsatilla, iz katerega je tudi velikonočnica (Pulsatilla grandis) izhaja iz vzhodne Azije in obsega okoli 25 - 30 vrst, v Srednji Evropi se pojavlja le 6 - 7 vrst z nekaj podvrstami.