GRADOVI

GRAD RADELJCA
(Radelstein)

V vasi Dolenje Radulje, pod vinorodnimi goricami, so plemiči Sauraui v 16. stoletju pozidali grad, imenovan Radeljca. Masivno dvonadstropno poslopje pravokotnega tlorisa, obdano z obzidjem in okroglimi obrambnimi stolpi je v svoji zgodovini zamenjalo veliko lastnikov. Valvasor navaja, da so bili za Sauraui in Galli lastniki gospoščine Barbi. Leta 1609 je Viljem pl. Gall svoj del gospstva prodal Martinu Bertoldu Schwabu, kasneje pa ga je Erazem Schwab prodal Volfu Andreju Wernegkhu. Leta 1640 je celotno posestvo pripadlo Janezu pl. Raabu, poročenemu z Ano Katarino pl. Wernegkh. Po smrti Raabovega potomca, mladega gospoda Raaba, je posestvo podedoval Simon Engelbert pl. Egkh.

Kdaj in kako je gospostvo potem pridobil kostanjeviški samostan, ni znano. Dejstvo je, da je bil samostan lastnik gradu v 18. stoletju, ko ga je prodal Antonu Jožefu pl. Juriču. Leta 1766 je baron Jurič posest izročil sinu Ferdinandu. Po njegovi smrti leta 1784 so grad za njim podedovali otroci Ana, Marija, Tekla, Franc Jožef, Vincenc in Agneza. Baron Franc Jožef pl. Jurič je posest leta 1814 prodal Matevžu Kalčiču. Dobro desetletje kasneje je grad prišel v roke Janeza Pavića pl. Pfauentala, leta 1848 pa njegovi ženi Mariji Auersperg. Po njeni smrti so bili za dediče priznani grofi Auerspergi, ki so že takoj naslednje leto grad prodali na dražbi. Kupila ga je Terezija Auersperg in ga 1871 odstopila Valeski grofici Barbo pl. Wachsenstein. Grofica je grad leta 1898 prodala ljubljanskemu trgovcu Karlu Kavšku.

Leta 1906 so razpadajoče poslopje od njega odkupili trije vaščani: Pungeršič, Vajs in Novak. Grajski hlevi so pripadli Novaku, Pungeršič je obdržal graščino, Vajs pa mlin in žago. Novi lastniki so na več zaporednih licitacijah in preko oglasov prodali tako grajsko zemljo, gozdove, pohištvo, opremo in dragocene umetnine kot tudi vino in vso živino. Med prvo svetovno vojno so v gradu nekaj časa živeli begunci s Tržaškega.

Do leta 1922, ko se je v grad vselil Pungeršičev sin z ženo, so prazna grajska poslopja samevala. Družina je bila med drugo svetovno vojno izgnana, grad pa so zasedli Nemci. Med vojno vihro leta 1943 je bil grad požgan, škoda pa je bila še toliko večja, ker je bilo v njem skladišče bencina. Od nekdanjega dvonadstropnega gradu je danes obnovljeno le eno nadstropje v katerem so urejeni stanovanjski prostori. Obdajajo ga ostanki nekdanjega obzidja, še vedno pa so vidni tudi ostanki obrambnih stolpov. Zanimiv portal, ki popelje na grajsko dvorišče in grajska klet sta še vedno nema priča nekdanjega blišča gradu Radeljca.

Raziskava heraldične zgodovine gradu, ki jo je opravila Societas Heraldica Slovenica iz Kanade.

DVOR PLETERJE
(Pleterhof)

Dvor Pleterje, manjšo enonadstropno stavbo z rustičnimi vogali in kamnitim polkrožnim portalom, so sezidali pl. Wernegkhi v začetku 17. stoletja. Zatem so bili lastniki dvorca baron Karel Siegfried Kheysell, grof Lamberg, baronica Ana Maksimila Valvasor, ljubljanski jezuitski kolegij, študijski sklad, leta 1838 pa ga je kupil baron Julij Adolf Borsch - Borschod. Dvor s pripadajočim posestvom je leta 1899 kartuzija iz Grenobla pridružila samostanu Pleterje. Zgodovinski viri navajajo, da je dvor stal nekje blizu Dul pri Bučki, listninsko pa je bil izpričan že leta 1404. Dvor je bil porušen, saj danes o njem ni ohranjenih nobenih materialnih ostankov.

BRINJE
(Brynie)

Blizu izginulega dvora Pleterje v Dulah pri Bučki Valvasor omenja še dvor Brinje. O njem razen imena njegovega lastnika Wolfa Andreja Michatschavitscha ni ničesar znanega, prav tako ni nobenih stvarnih materialnih ostankov tega dvora. Vendar pa nas Valvasor seznanja z dokaj nenavadno zgodbo o plemiču, ki ga ne kaže v najbolj plemeniti luči. Zgodba pravi, da se je plemič oženil z neko vdovo in nato prišel k tašči zahtevat denar. Ker ni dobil ničesar, je podtaknil ogenj, taščo pa, ki je zbežala z vso srebrnino in zlatnino je kasneje prestregel in oropal.

CERKVE

CERKEV SV. MATIJE NA BUČKI

Cerkev sv. Matije na Bučki z bogato baročno opremo in zlatimi oltarji slovi kot ena najlepših na Dolenjskem. Prvič se omenja leta 1667. Do leta 1788 je bila podružnica župnije Raka, leta 1788 pa je bila povzdignjena v župnijo tudi Bučka.

Zunanjost cerkve je zelo preprosta, le zahodna fasada je členjena s pilastri, segmentnim oknom in kamnitim portalom.Glavni cerkveni prostor je z dvojno vrsto štirih mogočnih stebrov razdeljen v tri ladje, ki se zaključijo s tristrano oblikovanim prezbiterijem. Notranjščino cerkve zaznamuje belina s stavbnimi elementi členjenih sten iz katerih izstopajo zlati oltarji. Glavni oltar, ki je prava rezbarska umetnina, je delo Bartolomeusa Plumbergerja iz Ljubljane. V osrednji niši je zavetnik cerkve, sv. Matija s sekiro in knjigo. Obdajata ga Kozma in Damjan. Levo in desno od niše sta sv. Peter in Pavel. Zlata stranska oltarja z bogato rastlinsko ornamentiko v florentinskem slogu, ki sodita v skupino t.i. okvirnih oltarjev, sta bila prinešena iz kapele lanšpreške graščine pri Mirni. Vzdolž cerkvenega prostora lahko občudujemo umetelno izrezljane klopi iz hrastovega lesa, ki jih je leta 1884 izdelal Jakob Rižnar. Stene krasi križev pot iz žgane gline, ki je bil narejen v Parizu leta 1886. hrastove okvire zanj je naredil Jakob Rižnar iz Radeč. Leta 1888 je Bučka dobila več ton težak zvon, ki pa so ga proti koncu prve svetovne vojne odpeljali v Ljubljano. Leta 1896 so bratje Zupan iz Kamne Gorice postavili v cerkvi nove orgle, ki so bile obnovljene leta 1989. Stare cerkvene pesmi, ki bogatijo nedeljska bogoslužja najlepše zadonijo prav ob orglah, katerih zven kroji 11 registrov in se pretaka skozi 1100 piščali.

Nad cerkvijo se dviga 50 m visok zvonik s tremi zvonovi, ki so uglašeni na glasove E, Ges in C. Nasproti cerkve stoji župnišče, kateremu je bila v devetdesetih letih prizidana veroučna učilnica. Prvotno župnišče je bilo med drugo svetovno vojno požgano, ker je bila v njem nemška postojanka.

V spomin na evharistični kongres so leta 1935 na vogalu pokopališča postavili visok hrastov križ, ki so ga leta 1956 podrli in ga na novo postavili leta 1998.

CERKEV SV. MARTINA NA BUČKI

Cerkev se v virih prvič omenja kot S. Marten pey Radel že leta 1526, in sicer v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti. Zgodnja omemba priča, da je cerkev verjetno srednjeveškega izvora. Na zunanjščini cerkvene ladje so se ohranili ostanki poslikave iz 16. stoletja. Prvotno je bila to enoladijska cerkvica, ki so ji v 18. stoletju prizidali današnji pravokotni prezbiterij, posodobili okenske odprtine in namestili kamnita portala. Južni stranski portal zaključuje polkrožna niša. Kasneje so na zahodni strani zgradili zvonik in predelali notranjščino ladje. Današnjo podobo cerkvice rišejo pravokotna ladja z lesenim stropom, kvadratni grebenasto obokan prezbiterij ter zvonik, ki v zgornjem delu iz kvadratne osnove prehaja v osmerokotni stolp. Od cerkvene opreme se je iz 18. stoletja ohranil baročni glavni oltar, ki stoji na kamniti mizi. Oltarni nastavek krasijo kipi sv. Martina, sv. Frančiška in sv. Katarine ter štirje angelci.

Na pročelju cerkve je spominska plošča župniku Jože Peterlinu, ki si je v času svojega službovanja na Bučki prizadeval za obnovo te cerkve.

CERKEV SV. MIHAELA V DOLENJIH RADULJAH

Cerkev sv. Mihaela v Dolenjih Raduljah se prvič omenja v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti že leta 1526, v svojem jedru pa je verjetno še romanska. Vzhodna polovica ladje je ostanek starejše cerkvene ladje, ki so ji v 17. stoletju prizidali kratek grebenasto obokan prezbiterij. Cerkev s srednjeveško zasnovo je bila temeljito predelana leta 1803. Takrat so ladjo proti zahodu nekoliko podaljšali, namestili nov postal na severni in zahodni steni, na severni strani so zgradili zvonik ter namestili nov oltar in prižnico. Zvonik, ki v pritličju služi kot zakristija, iz kvadratne osnove prehaja v osmerokotni stolp. Zunanjost cerkve ni členjena, le kamnit portal z lokom in ostanki poslikanih vogalnikov na zvoniku ji dajejo bolj razgibano podobo. Posebnost cerkve predstavlja stenska slika s prizorom sv. Frančiška Ksaverija, ki je nekoč služila kot oltarna slika.

CERKEV SV. JURIJA V MOČVIRJU

Leta 1581 prvič omenjena cerkvica v Močvirju izhaja iz obdobja romantike, iz 13. ali prve polovice 14. stoletja. Zgradili so jo ljudje, ki so prebežali pred Turki v gozdove okrog Močvirja. Najprej so v zahvalo, ker je bilo konec turških vpadov, postavili manjšo kapelo, ki so ji nato prizidali še zvonik. Cerkev je imela namesto zvonika zvončnico, ki je predstavljala podaljšek zahodne stene z odprtima linama za zvonove. Spodnji del zvončnice se je še ohranil in je viden na podstrešju. Cerkvena ladja je imela raven lesen strop, od takratne poslikave pa so se ohranile le posamezne deske, porabljene kot ograja pevskega kora. Notranjost cerkve sta osvetljevali dve polkrožni okni, od katerih je levo še v celoti ohranjeno. Vanj so kasneje vzidali lesen tram, ki nosi pevski kor. V 18. stoletju so tej romarski cerkvi na vzhodni strani prizidali pravokotni grebenasto obokan prezbiterij in vanj namestili lesen marmoriran oltar, ki izvira iz Cisterjanskega samostana iz Kostanjevice na Krki. Pri tem so ladijski del nekoliko povišali in naredili nove okenske odprtine. Leta 1846 sta bila prizidana še zvonik in zakristija. Cerkev ni bila poslikana, le spodnji del sten v ladji krasita dva barvna pasova: spodnji v tonu žgane siene, v zgornjem pa se izmenjavata prazno in polno polje v istem tonu. Na južni steni je iz tistega časa ohranjen še posvetilni križ.

ZNAMENJA

ZNAMENJA IN RAZPELA

Pomembno sestavino dediščine in podobe naših krajev predstavljajo tudi znamenja. Pri nas najdemo predvsem dve obliki znamenj, najbolj značilne so kapelice in križi. Prva znamenja so se na Slovenskem pojavila v pozni gotiki, nakar se je njihovo postavljanje nadaljevalo vse do druge svetovne vojne. Nameni in vzroki za postavljanje znamenj so bili različni, so pa v veliki meri odražali tudi družbeno zgodovinski razvoj (vojne, romanja, bolezni, smrti, kuga …). Kapelico ali križ srečamo skoraj v vsaki vasi, ob cestah in križpotjih, sredi polj ali nekje na planem. Vsak pa ima svojo zgodbo, čeprav so morda najskromnejši pomniki davnih dni.

Venetove kapelice

Zaboršt, Štrit, Dule

V vaseh Štrit, Dule in Zaboršt stojijo kapelice, ki so s skupnim imenom poimenovane Venetove kapelice. Kapelice naj bi po srečni vrnitvi z bitke na Kosovem polju postavili trije bratje Vene. Kapelica na Štritu stoji na križpotju in je posvečena Mariji z Jezusom. Ob njej se v mesecu maju zbirajo otroci k ljudski pobožnosti - šmarnicam, na veliko soboto pa je ob njej blagoslov velikonočnih jedi.